Zgodovina
Korenine našega mesarskega in trgovinskega poslovanja segajo že v davno leto 1824, ko se je rodil moj pra pra pranono Andrej Shvagl. Pravijo, da se je ta podjeten fant kot priden vaški klavec lotil klanja prašičev, ovac in telet. A to mu ni bilo dovolj, odpravil se je po zaslužek v Trst in tam naletel na mesarja Tošiča, ki ga je oskrboval s teleti in prašiči. Mesar Tošič je menda celo prišel v Kobdilj in Andreju pokazal, kako se pravilno kolje in obdeluje žival. Ljudje so Andreja zelo hvalili ter primerjali s Tošičem. Tudi sam se je ob raznih priložnostih rad pobahal, da je Tošič. In tako se je hiše prijelo ime Pri Toščevih, kar je ostalo vse do danes.
Sin Ivan, rojen leta 1858, je nadaljeval Andrejevo delo. Mesnico je imel v gornjem Štanjelu na številki 1. Ob sobotah in nedeljah je njegov vnuk – moj praded Ivan, rojen leta 1885, odhajal v Dutovlje k Ciknim (danes Mesnica in gostila Ukmar za vajenca. Mesnico je preselil v spodnji Štanjel (Pri Bogetcevih), vhod je še viden s placa (trga). Leta 1908 se je Ivan poročil s Frančiško Trobec z Velikega Dola in odprla sta vaško trgovinico v Kobdilju. Leta 1922 je od občine kupil zemljišče in zgradil stavbo, v kateri je mesnica še danes.
Za tiste čase je bil to moderen objekt s hladilnico in pralno površino. Moj praded Ivan je bil prvi, ki se je začel ukvarjati s proizvodnjo kraškega pršuta za nadaljnjo prodajo. Od okoliških kmetov je odkupoval cela neobdelana svinjska stegna, jih sam obrezal, stehtal in takoj plačal prodajalcu. Tako je na leto pripravil do 400 pršutov in z njimi oskrboval bližnje gostilne po Krasu in v Trstu. Najboljše je izvažal na Dunaj, kjer je imel v samem centru, v ulici Volzeile, veliko delikateso Ukmar Josef iz Koprive. Njemu so Serzentovi (Fabiani) iz Kobdilja prodajali vino pikulit. Dober kupec pršutov je bila tudi italijanska ambasada v Kairu v Egiptu. Žal iz tistih časov ni ohranjenih pisnih virov, saj je bila med požigom hiše med 2. svetovno vojno vsa dokumentacija uničena. Leta 1936 je bila mesnica že opremljena s prvo kompresorsko hladilno napravo. Tako sta šla led in njegovo mukotrpno prevažanje iz ledenice v Dolenji vasi v pozabo.
Med vojno je bila mesnica izropana, obnovil jo je moj nono Dragomir – Milko, rojen leta 1917. leta. Kot mlad 15-leten fant se je šel učit za vajenca k mesarju Špangerju v Barkovlje. Tam se je priučil modernejše obdelave mesa (izkoščičevanje), saj se je na deželi še vedno prakticiralo sekanje mesa s kostjo. Povojna oblast ni bila naklonjena zasebni iniciativi, zato je mesnica služila samo za prodajo mesa na živilske nakaznice – tešere.
Leta 1948 so mojega nonota gospodje iz Ljubljane prosili, če bi lahko pripravil nekaj pršutov za slovensko vlado in za Beograd. Seveda je priložnost z veseljem pograbil in tako so se pršuti spet vselili v našo hišo. Pozneje je nono solil in sušil pršute za podjetje Primorje Export, ki je pršute izvažalo v Trst. Takratna oblast ni s simpatijo gledala mojega nonota. Prav zaradi nerazumevanja in groženj s strani oblasti je nono pršutarstvo opustil in raje delal kot poslovodja v mesnici, ki jo je moral oddati v najem Kmetijski zadrugi Sežana. Leta 1958 je bila mesnica nacionalizirana, leta 1960 pa po velikih težavah ponovno vrnjena družini.
1968. leta je v mesnici kot mesarski vajenec začel delati moj oče Janko, rojen leta 1953. Leta 1975 je postal poslovodja, do leta 1990 pa je delal za podjetje Kras Sežana. 1. avgusta 1990 je postal zasebnik in se leta 1993 lotil prenove in dozidave objekta, v katerem je poleg mesnice uredil še trgovino. S pomočjo vseh družinskih članov je leta 1995 pričel z delom v prenovljenih prostorih.
Petnajst let pozneje je bila mesnica zaupana šesti generaciji mesarjev Pri Toščevih. Od novembra 2012 poslujeta mesnica in trgovina v novih in prenovljenih prostorih.
